Jonuka 400 - 1. dan

Želja, ki žene naprej

Na odprtem morju, v drobni jadrnici, sta Jona in Luka. Oče in hči. Dva, ki ju povezuje močna želja – prijadrati do Guinnessovega rekorda. Brez pomoči. Brez dotika kopnega. Samo veter, jadra in nešteto trenutkov, ki terjajo mirno glavo, trdno voljo in popolno zaupanje.

Kot jadralca si želita predvsem ugoden veter, zbranost in notranjo moč, ki ju bo gnala naprej tudi takrat, ko bo najtežje. Dnevi brez pravega počitka, omejen prostor, izpostavljenost vremenu – vse to zahteva več kot fizično moč. Zahteva odločitev, da vztrajaš, tudi ko bi najraje odnehal.

A to ni le zgodba o rekordu. Je zgodba o odnosu, o pogumu in o tem, kaj vse človek zmore, ko verjame – vase, v druge, v cilj. In je tudi zgodba z iskreno željo, da se dotakne src –
»Želiva si, da uspeva, da gre vse gladko in da ne bo zapletov. A ni samo rekord tisti, ki si ga želiva. Želiva si tudi, da bi najina zgodba koga navdihnila, da bi ljudje začutili moč dobrih odnosov, vztrajnosti in poguma – in da bi morda ob tem kdo začel razmišljati tudi o tistih, ki se borijo z redkimi boleznimi,« pove Jona.

Ko se človek sooči z redko boleznijo, kot je pljučna arterijska hipertenzija – boleznijo, o kateri Luka in Jona s svojim podvigom ozaveščata –, beseda želja dobi povsem nov pomen.

Svet se ti ob postavitvi diagnoze obrne na glavo. Pojavijo se vprašanja, o katerih prej zares nisi nikoli razmišljal – bom še lahko živel vsaj približno normalno? Bom lahko opazoval, kako rastejo moji otroci? Se bom še lahko ukvarjal s hobiji, ki jih imam rad? Bom še lahko delal?

Pojavi se ena sama želja – želja po ozdravitvi.
Po tem, da bi »si nekega dne s fantom lahko ustvarila družino«, da bi »zmogla še naprej biti del hčerkinega življenja – jo spremljati, kako odrašča in uresničuje sanje«, po tem, da bi »lahko opazovala in vsaj malo sodelovala v odraslem življenju svojih otrok in pri rasti svojih vnučkov.«

Povsem vsakdanje stvari postanejo vprašljive. Da bi zdržali sprehod, dvignili vnuka, objeli otroka, šli v službo, sedli na kolo. Da bi lahko živeli tako, kot so nekoč – »z vsemi hobiji in telesnimi aktivnostmi, ki jih rad počneš.«

Zato je zgodba Jone in Luke več kot jadranje.
Je zgodba o tem, kaj pomeni nekaj resnično želeti – ne zaradi rekorda, temveč zaradi življenja samega.

Ko jadrata skozi veter in valove, nosita s seboj tudi zgodbe vseh, ki se borijo za vsak dih. In prav v tem je moč te poti – da nas opomni, kako dragocena je želja, ki te žene naprej.

Za nekatere je to rekord.
Za druge – dih.
Vsem pa je skupno eno: upanje, da je mogoče.

Izkušnje so prispevali: Jona Kobler (jadranje) in bolniki Mojca Sever, Tone Kordiš, Tadeja Ravnik, Marija Mlakar, Ajda Rak.